Po jakosti, volumnu in barvi izenačeni glasovi so osnova prepričljivega solističnega, oziroma zborovskega petja. Med oblikovanjem glasov je potrebno sinhronizirati predvsem tri dele pevskega aparata in sicer preponsko podporo, položaj jezika ter resonančni moment. Posebno pozornost pa namenimo tudi izrazito sproščeni čeljusti, o čemer smo že govorili v predhodni lekciji.

Vokali ali samoglasniki

V grobem bi lahko vokale razdelili v dve skupini – na tiste, ki jih zračno podpremo bolj v sredini (to so vokali A, O, U ter polglasnik ə) in na tiste, ki jih podpiramo širše v horizontalni smeri (kot so I, É, široki Ê ter germanski Ü). Preidimo na obravnavo posameznih vokalov…

Frontalno orientirani vokali

Vokal »A«

V sodobnem slovenskem prostoru smo že skoraj praviloma priča preširokemu izvajanju vokala “A”, ki je v skrajnosti slišati skoraj kot zvok otroške razvajenosti (Ê). Pojav gre pripisati popularizaciji angleških besedil in vplivu tujejezičnih popularnih glasbenih oddaj. Seveda pa je potrebno upoštevati tudi vpliv posameznih narečij. Da pa bo “slovenski” vokal “A” zazvenel karseda jasno in samozavestno, upoštevajmo naslednja priporočila:

Položaj trebušne zračne podpore naj bo uravnan v sredino, zračni steber pa podprimo izrazito frontalno. Kot velja tudi za vse preostale vokale, usmerimo glas mimo mehkega neba in izkoristimo kostno oporo trdega neba. Jezik spustimo med spodnje zobe, resonanco pa dosežimo in okrepimo s pomočjo glavinih kosti, predvsem v predelu senc. Brado preprosto spustimo, ne pomaknimo je k sebi, niti je ne odmaknimo. Vokal “A” za vajo izvajajmo na način, kjer s kretnjami rok v višini oči ponazorimo obliko pokončnega kvadra. Vanj usmerimo zračni tok, ki ga dlani oblikujejo v vertikalno zvočno obliko. Seveda vokal “A” ob koncu poti razbremenimo v primerni odmevnik.

Pri ponavljanju boste opazili nezavedno sodelovanje aktivirane prepone, zato je učenje petja ob splošni aktivnosti telesa priporočljivo podkrepiti s stalnimi kretnjami dlani in rok.

V praksi sem pridobil izkušnje, ki potrjujejo tezo, da je pevska izpovedna zmožnost v tesni povezavi s telesnimi izraznimi sposobnostmi.

Vokal »O«

Pri vokalu “O” naj bo trebušna zračna podpora, podobno kot za vokal “A”, postavljena izrazito frontalno. V primerjavi z uokvirjenim vokalom “A” naj bo izvedba “O”-ja nekoliko ovalno razširjena. Pomembno je, da se zračni (zvočni) tok ne nasloni na ličnice, ker bo zaradi razpršitve v mehka obrazna tkiva zvenel votlo in ujeto. V prostor ga usmerimo z mehko našobljenimi in široko razprtimi ustnicami, v podobi odmevnika suzafona. Jezik naj pri vokalu “O” ostane spuščen. Med izvajanjem izkoristimo resonanco celotnega pevskega aparata. Zaradi izrazite vibracije je v nekaterih kulturah izvajanje samoglasnika “O” prisotno kot del meditativnih obredov.

Vokal »U«

Tudi vokal “U” naj trebušna zračna moč podpira z uravnavo v sredini. Brada in spodnja ustnica sta sproščeni, saj osrednjo resonanco ustvarjamo nad zgornjimi zobmi, tik pod nosnicami. Zgornja ustnica naj ostane našobljena in dvignjena proti nosnicam. S tem bo pogosto zadušeni “U” med pevskim izvajanjem dosegel primerno zvočnost. Ob tem naj opozorim, da dvigovanje ustnic dosegamo predvsem z občutkom napetosti v nosnicah in delno z dvigom čelnega obraznega dela. Ustnice z mehkobo vzdržujejo primerno čeljustno sproščenost.

Več o preostalih (horizontalnih) vokalih najdete v gradivih založništva PŠ Musica…

Konzonanti ali soglasniki

Je slovenski jezik speven jezik? Če bi sodili zgolj po preštevanju konzonantov, bi ga lahko umestili med tiste z več zagatami. Vendar jeziki, pri katerih »pojoče« samoglasnike enakovredno dopolnjuje tudi pestrost soglasnikov, ponujajo zanimivejše interpretativne možnosti. Pravilna artikulacija 21-ih soglasniških fonemov slovenskega knjižnega jezika nam v besedilih omogoča še bolj strastno, občuteno in doživeto izražanje raznovrstnih sporočil. Zato se z oceno, da so nekateri slovanski ali germanski jeziki manj primerni za petje od angleščine, ne morem strinjati. Izkušnje kažejo prej nasprotno.

V praksi pa se pri petju soglasnikov srečujemo s številnimi težavami, ki nastajajo kot posledica pretirane ali po drugi strani premalo zavzete izgovorjave konzonantov. Nobena od izvajalskih skrajnosti ni priporočljiva. Rešitev pa ponuja preprosta razlaga: Konzonante prepevajmo hkrati s pripadajočim vokalom!

Prispodoba

Predstavljajmo si igro pikada. V levici imamo pripravljeno puščico vokala (npr. “A”), v desnici pa pikado soglasnika, (npr. zvočnika “r“). V mislih poskusimo zadeti tarčo na način, da bosta puščici zadeli hkrati. Po nekaj ponovitvah vpletimo v hkratni zadetek še izgovorjavo zloga “rA”. Pri tem bodimo pozorni, da bosta črki artikulirani istočasno, kakor tudi sinhronizirani zadetek obeh pikad. Pri kombinacijah z večimi združenimi soglasniki, npr. pri besedi zdrAvjE ali skrAjnOst dodajmo več puščic in se pri ponavljanju vaje izmenično osredotočajmo na posamezne konzonante.

Velja opozoriti, da konzonantom ne dovolimo zategnjene ostrine v predelu ustnic in jih ob spuščenem grlu izvajajmo z mehkim podlaganjem jezika. Podprti naj bodo zgolj z izrazitim zračnim stebrom in postavljeni v položaj za petje vokala, ki sledi (rA, sE, čI, mU, …).

Po odprtostni stopnji delimo soglasnike na zvočnike in nezvočnike.

Zvočniki

Posvetimo nekoliko pozornosti najprej posameznim soglasnikom – zvočnikom. Mednje sodijo m, n, r, l, v in j. Značilnost le teh je v tem, da so to glasovi srednje odprtostne stopnje, ki jih izgovarjamo z malo oviranim pretokom zraka. Pretok je oviran le na ustnicah in na konici jezika.

Pri m-ju pazimo, da sta ustnici dotaknjeni zelo narahlo, jezik pa spuščen, saj omenjeni konzonant večino zvočnosti črpa iz obrazne resonančne ploskve. Omenjeno resonanco začutimo kot žgečkanje v predelu ustnic. Pravilno pevsko mrmranje neposredno izkazuje obvladovanje ene od osnovnih prvin vokalne tehnike, saj za slišnost tona zahteva izrazito sproščeno in naravno spuščeno grlo.

Vaja

Za primerno odprto zvočnost soglasnika “m” priporočam izvajanje preprostih vaj mrmranja z razprtimi dlanmi, katere z mehkimi kretnjami božajo stene prostora. Dlani razpremo v fazi dihanja, sinhronizirano z vdihom. Med izvajanjem mehčajmo grlo s sproščenim gibanjem glave v levo in desno stran.

Zvočnik “n” terja sodelovanje jezika, katerega vse prevečkrat dvignemo proti nebu ustne votline s celotno ploskvijo. Ker gre po definiciji za konzonant z malo oviranim pretokom zraka, mu omogočimo polni izkoristek obraznih, zlasti nosnih resonančnih prostorov. To dosežemo z odmikom korena in dotikom zgolj konice jezika nad zgornje zobe. Obenem mehčajmo spodnjo čeljust, kar ponovno koristi pri spuščanju grla.

Vaja

Pri izvajanju vaje se ob natančnem petju soglasnikov “n” in “m” osredotočimo še na pravilno artikulirane vokale, o katerih smo že govorili v enem od preteklih poglavij. Vajo izvajajmo v sproščenem, razgibanem slogu, jezik, vrat in ramena so povsem sproščeni.

 Vir: Štrukelj, A. (1995). Pevsko tehnične vaje. Maribor: Hartman d.o.o.

Pri preostalih zvočnikih r, l, j in v upoštevajmo enake zakonitosti kot pri prvih dveh – sproščeni vrat, ramena, čeljust in jezik ter močan zračni naslon.

Pri delu s pevci in zbori je opaziti, da smo pri zvočniku »r« pogosto priča okornemu jeziku in evforičnemu poskusu izvajanja. Posledica je prehitro vibrajoč in nejasno izraženi večkratni »rrrr«. Jezik se zaradi togosti v korenu (radix) ne zmore vključiti v zračni tok z dovolj sproščeno konico (apex) in zavibrirati v primernem obsegu. Kot pri vseh ostalih zvočnikih, gre tudi pri r-ju za princip, kjer jezik v korenu kar najbolj razbremenimo in prepustimo oblikovanje konzonanta konici jezika.

Soglasniku r se pri petju posvetimo še posebno pozorno, saj je za razumljivost besedila in zven vokalov, ki mu sledijo, pravilna izvedba izrednega pomena. Vajo prepevamo na način, da posamezni r izvajamo  kot večkratno ponovljen »rrrrrr«, ki ga prilepimo v izvajanje sledečega vokala (npr. »A«). V začetku se osredotočimo predvsem na mehkobo jezika in celotnega pevskega aparata, s ponavljanjem pa stopnjujmo artikulacijo soglasnika r.

Nezvočniki

Nezvočniki so glasovi najmanjše odprtostne stopnje. Tvorimo jih z močnim oviranjem zračnega toka v ustni votlini. Nezvočniki so lahko zveneči (glasilke v grlu se pri tvorbi zvenečih nezvočnikov tresejo) ali nezveneči (glasilke se ne tresejo). Zveneči nezvočniki so b, d, dž, g, z in ž, nezveneči nezvočniki pa c, č, f, h, k, p, s, š in t.

Morda vas zanima tudi stopnja vašega pevskega predznanja? Bi rad(a) izvedel(a) več o ogrevanju pevskega aparata, pravilnem pevskem dihanju, artikulaciji soglasnikov, primerni drži in izrazu, o petju v večglasju, fraziranju, glasovnem obsegu (petje visokih in nizkih tonov) in o pripravi pesmi od A do Ž? Vse o pevskih zagatah in rešitvah sem zapisal v priročniku Osnove vokalne tehnike. Redno izvajam pevske delavnice z naslovom Artikulacija vokalov in konzonantov.

Skoraj 4000 pevcev, zborovodij in pevskih učiteljev vodi zanimivo diskusijo o številnih pevskih zagatah in rešitvah.  Veseli bomo tudi vašega prispevka v facebook skupini Petje (vokalna tehnika).

Ste v članku Izenačeni vokali naleteli na kakšen koristni nasvet?

Robert Feguš
www.petje.pro