Je solfeggio nočna mora ljubiteljskih pevcev? Preteklost. Glasbena teorija se v osnovi ne razlikuje od najpreprostejših matematičnih enačb, zato se je lotimo brez zadržkov. Polton, sekunda, terca, septima, interval, akord, kadenca, osminka, polovinka, taktovski načini? Pri praktičnem delu z amaterskimi pevci skoraj praviloma naletimo na odklonilni odnos do pridobivanja glasbeno teoretičnih znanj. Kadar gre za melodično ritmične zagate, se pevci že ob prvem stiku z nastalimi težavami ogradijo od intervalnih, harmonskih in ostalih glasbenih prvin. Kje gre iskati razlog za pretirano pevsko strahospoštovanje, prepuščam raziskovalcem konvencionalnih učnih metod. V poglavju se bom v okviru solfeggio znanj omejil zlasti na sistem učenja intervalov.

Glasbeni intervali

Interval je melodična razdalja med dvema tonoma, oziroma razlika njunih tonskih višin. Bodisi zborovodje, bodisi pevci si prebiranje notnega gradiva radi predstavljamo kakor pot hitrega napredovanja. S spretnim obvladovanjem intervalov se v veliki meri izognemo neskončnemu procesu in strošku pevskih korepeticij. Če pevci v zboru tega cilja ne posvojijo za pomembnega, jih še dodatno motiviramo z razlago konkretne koncertne situacije.

Podporna razlaga

Predstavljajmo si razmere po uspešno izvedenem koncertnem zborovskem dogodku. Sledi druženje nastopajočih zborov in solistov. Ker pevci radi delimo glasbene izkušnje, pristopi član gostujočega zbora, nas povabi k skupnemu prepevanju in nas preseneti z notnim gradivom enostavne melodične strukture. Ker obvladujemo solfeggio osnove intervalnega in ritmičnega prepoznavanja, je mogoče takojšnje vključevanje v muziciranje. Odgovorni pevski odnos do glasbene literature je pripomogel, da podoba umetniškega ansambla ni okrnjena z dodatnimi korepeticijskimi vajami, nasprotno – uspešni koncert je potrjen tudi v smislu znanja glasbene teorije.

Polton in celi ton

Solfeggio: Za pridobivanje spretnosti obvladovanja intervalov se v začetku osredotočimo na razlikovanje celega od pol tona (mala in velika sekunda). To bo kasneje pomenilo temelj za »merjenje« preostalih intervalov.

Brezhibno izvajanje poltonske in celotonske lestvice bo razlikovanje in slušno predstavo zgolj še okrepilo. Preizkus omenjenih lestvic prav tako priporočam kot avdicijsko metodo za iskanje posebno nadarjenih pevcev.

Petje poltonske (kromatične) lestvice

Petje celotonske lestvice

Analiza notnega gradiva terja podčrtovanje kromatičnih in poltonskih melodičnih postopov. Sam uporabljam označbe 1 (celi ton) in ½ (polton). Razliko med celim in poltonom utrjujemo s kakšno od preprostih upevalnih vaj, ki jih sicer redno uporabljamo kakor osnovo za namene ogrevanja pevskega aparata.

Vaja

a)

b)

c)

d)

Zdaj poglejmo posebnosti preostalih intervalov. Za prebiranje melodičnih odnosov v partituri se rad izognem komplicirani razlagi. Uporabim poenostavljene opisne primere, ki jih pevci ponavadi hvaležno poosebijo.

Interval terce

– s črte na sosednjo črto (iz praznine v sosednjo praznino).

Razlikovanje male in velike terce

– mala terca meri celi ton in pol
– zapis v partituri: m3
– pri veliki terci k celemu tonu dodamo še dodatni celi ton
– označevanje: V3

Interval kvarte

– štejmo po durovi, oziroma molovi lestvici od 1 do 4; začetna nota − 1, končna nota − 4,
– primer v literaturi: začetni interval »Zdravljice«,
– zapis: č4.

Tritonus (zvečana kvarta)

– slušna prestava (vrag v glasbi),
– začetnemu tonu dodajmo dva cela tona,
– označba: zv4 ali npr. skica vražjih rogov,
– tritonus služi kot osnova celotonski lestvici.

Interval kvinte

– s črte na črto (iz praznine v prazino) preko izpuščene sredinske črte (praznine),
– točnost izvajanja čiste kvinte dosežemo s prepevanjem preko dur – molovega trozvoka. Praviloma je intonacija z uporabo vmesne terce preciznejša od pomoči preštevanja od 1 do 5,
– zapis: č5.

Različnost velike in male sekste

– velika seksta h kvinti (trozvok) doda še celi ton,
– označevanje: V6,
– primer v literaturi: začetni interval pesmi »Pastirci kam hitite«,
– mala seksta (m6) h kvinti prilepi še polton,
– označba: m6.

Spretnejši pevci uporabijo tudi obrate (V6↑ = m3↓ oz. m6↑ = V3↓).

Razlikovanje med veliko in malo septimo

– pri mali septimi  knintakordu dodamo še malo terco, lahko pa oktavi odvzemimo 1 celi ton,
– prepoznajmo dominantni septakord,
– označevanje: m7,
– velika septima knintakordu doda še V3 (od oktave odvzemimo pol tona),
– označba: V7,
– primer v literaturi: prvi razloženi akord v obsegu V7 v pesmi »Nad mestom se dani« − Jože Privšek.

Spretnejši pevci uporabljajo še obrate (V7↑ = polton↓ m7↑ = celi ton↓).

Sta vam glasbena teorija in solfeggio postala prijetni pevski izziv?

Vam je znan nivo vašega pevskega predznanja? Seznanite se s prvinami ogrevanja pevskega telesa, pravilnega pevskega dihanja, oblikovanja vokalov in konzonantov, primerne drže in izraza, o večglasnem petju, fraziranju, glasovnem ambitusu (petje oddaljenih tonov) in priprave pesmi od A do Ž… Glasbena teorija, solfeggio, pevski problemi in rešitve. Vse to in še več redno obravnavamo na pevskih izobraževalnih srečanjih.

Se želite pridružiti več kot 3000 pevcem, zborovodjem in učiteljem petje, ki polemizirajo o številnih pevskih zagatah in rešitvah? Pristopite v facebook skupino Petje (vokalna tehnika).

Ste v članku Solfeggio (glasbena teorija) zase naleteli na kakšen koristni nasvet?

Robert Feguš
www.petje.pro