Petje visokih tonov in jačanje nizkih leg pevcem praviloma povzročata odvečni panični odziv. V tokratnem članku se bomo dotaknili petja ekstremno oddaljenih glasov. Ekstremnih? Zakaj namerno nisem uporabil termina: petje visokih tonov in jačanje nizkih tonov?

Napačni pristop k reševanju problema, kot je petje širokih razponov (še posebej skokov), velja pripisati zgodnjemu učenju solmizacijskih zlogov. Učitelji ob nakazovanju z roko pogosto spregledajo podajanje pomembnih navodil za izravnano telesno držo.

Pevci sledijo dlani in skladno s trenutkom, ko gre za petje visokih tonov in nižjih leg, dvigujejo ter spuščajo glavo, kar je z vidika vokalne tehnike nedopustna napaka. V kasnejšem obdobju se s seznanjanjem notnega gradiva problem še stopnjuje, saj orodje klasičnega notnega zapisa melodijo razširi v ekstremne razdalje pomožnega notnega črtovja.

Vertikalna (navpična) predstava notnega zaporedja povzroča refleksno prilagajanje pevskega aparata, kar posledično pomeni težave za izvajanje pravilne vokalne tehnike. Vsi pevke in pevci smo se na poti učenja petja že srečali s pojavom dvigovanja ramen in stiskanja v predelu grla (petje visokih tonov), ter s težavo zategovanja tilnika in spuščanja glave (petje nizkih glasov). Vedno pa se soočimo še s kompliciranim pevskim izrazom.

Pravilno petje visokih tonov, oziroma nizkih not, izvajamo na način, da pevskemu aparatu v predelu glave ne omogočimo izdatnega vertikalnega premikanja ali kimanja, saj bi s tem ogrozili stabilnost zračnega stebra.

Če se za trenutek posvetimo realnemu fizičnemu pogledu na situacijo, ugotovimo, da je sprememba višine tona v resnici posledica redčenja ali zgoščevanja zvočnega valovanja. Torej je predstava o tonu c3, ki beži nekam na podstrešje in o malem c-ju, ki se skriva v kleti, popolnoma odveč.

Nasvet

V celoti  se  odpovejmo  navidezni  koristi  vertikalnega  telesnega premikanja. Kadar vadimo težje muzikalne sekvence, se navajajmo na oporo v horizontalnem (vodoravnem) zračnem naslonu, saj nam le ta aktivira primerno telesno podporo. Za petje je vsako stiskanje v predelu grla odveč in onemogoča prehod zraka, ki ga pevski aparat za izvor zvoka nujno potrebuje. Lahko rečemo, da so za uspešno pevsko prehajanje čez melodično zahtevne momente, ključne tri zakonitosti – dodaj zrak, hkrati odmakni in sprosti grlo ter ujemi ustrezno miselno predstavo.

Toni niso več visoki ali nizki, so le bolj ali manj telesno in zračno podprti. Moč zračne podpore prilagajajmo oddaljenosti od središča tonalitete. Bolj kot so toni oddaljeni, širše razpremo roke in dlani ter več zračne podpore dodamo. Hkrati spustimo grlo in sprostimo vrat, ramena, ter celotno telo. Med prehajanjem čez večje melodične skoke si lahko še dodatno pomagamo na način, da med petjem težišče fraze direktno s problematičnega skoka miselno premaknemo nekoliko dob naprej. S tem pridobimo dodatni veter v jadra, ki nas povlečejo čez sam skok…

Zadihajmo in prisluhnimo primeru z mojega delovnega polja z Vokalnim ansamblom Minutiae…

Delo s pevci mi je omogočilo, da sem večkrat raziskoval psihološki učinek obrnjene pevske linije. Uporabljal sem metodo, pri kateri so pevci navzgor usmerjeno prepevanje fraze s širokim (oktavnim) skokom obrnili in celotno linijo zapeli v obratni smeri (rakov postop nazaj z oktavnim skokom navzdol). V vseh primerih sem ugotovil, da s petjem visokih tonov sploh ni pretiranih težav, kadar le ti niso videti kot neskončni polet v nebo. Zato priporočam miselne predstave, kot je naprimer plovba čez prihajajoči val.

Vaja 

Predstavljajmo si, da je izpeljava pevske fraze podobna plovbi brodolomca, ki želi zapustiti otok. Pred njim je naloga premagovanja udarnih valov. Dokler plujemo po mirni gladini, se lahko povsem sprostimo. Ležeči toni, minimalni postopi in rahli skoki omogočajo sproščeno in mirno pevsko izvajanje. Pripravimo pevski aparat in kolikor se da, sprostimo telo. Sledi udarni val in koncentracija na intervalni skok. Ko zaplujemo na val, zmanjka prostora za pretirano razmišljanje, saj izgubljamo nadzor nad dogajanjem. Zdaj sprostimo jadra in veter nas bo popeljal čez val. Prepustimo se zgolj sproščeni plovbi (skoku) čez greben, za trenutek zajadrajmo, takoj zatem pa uživajmo v varni izpeljavi po valu navzdol. V fazi prehoda čez greben, ki ga lahko primerjamo s prehodom čez skok ujemimo občutek stabilnosti v nogah in predvsem do skrajnosti sprostimo grlo in vrat.

Sčasoma lahko miselno predstavo zamenjamo z izvajanjem konkretnega primera v notnem gradivu. Predlagam izvajanje vaje, kjer oktavni skok navzgor nadaljujemo kar s tona iste tonske višine (oktavo nižje). Podobno velja tudi za intervalne skoke manjših razsežnosti.

Primer

Primeri podpornih vaj za širitev pevskega obsega:

Kot zanimivost…

Morda ste verjeli, da klarinetisti ob visokih tonih dvigujejo instrument visoko v zrak zaradi tonske višine. To zagotovo ne drži. Dvigujejo ga namreč zaradi morebitne želje po pozornosti, saj jeziček in sam instrument za vibracijo potrebujeta le dovolj močan zračni tok in primerni naslon ustnic.

Ste v članku “Petje visokih tonov in jačanje nizkih leg” zasledili koristni nasvet tudi zase? Obširno znanje o pevskih vrlinah sem zbral v priročniku Osnove vokalne tehnike, na voljo pa je tudi pestri izbor spletnih izobraževalnih vsebin.

Ste že obiskali skupino z več kot 3000 pevci, zborovodji in učitelji petja, kjer potekajo zanimive debate o številnih pevskih zagatah in rešitvah? Če še niste, urno zaženite facebook in pristopite v Petje (vokalna tehnika).

Robert Feguš
www.petje.pro